Zakaj te ne bom zaposlil?

#1Evo ena zelo dobra (in dolga) realna zgodbica, mislim da smo mi dokaj blizu temu stanju.

http://andorjakab.blog.hu/2012/01/06/this_is_why_i_don_t_give_you_a_job

#2Še slovenski prevod iz Financ:

Lahko bi zaposlil 12 ljudi, ki bi imeli 760 evrov plače neto, pa jih ne. Povem vam, zakaj. Lahko bi delali v prijetni pisarni, ki je ponudnik storitev. Ni telemarketing in ni potegavščina. Resno bi delali na delovnem mestu, ki zahteva visoko usposobljenost, osem ur na dan, samo ob delavnikih. Zaposlil bi vas povsem zakonito, plačeval bi vaše davke in prispevke. To službo bi lahko zagotovil ducatu ljudi, pa ne bom. V nadaljevanju bom razložil, zakaj ne.

Ne bi zaposlil ženske

Razlog je preprost: ženske rojevajo otroke. Ni v moji pristojnosti zahtevati, da se temu odpovedo, če si želijo otrok. Četudi bi pravico imel in bi mi zaposlena to zagotovila, bi lahko lagala ali si pozneje premislila.

Da ne bo pomote - nisem proti ženskam, ki se odločijo imeti otroke. Tako sem tudi sam prišel na svet in prav tako moj otrok. Ženske ne bi zaposlil zato, ker ji, ko zanosi, pripadajo tri leta materinskega dopusta in v tem času je nimam pravice odpustiti. Če bi si želela dva otroka, se dopust podaljša na šest let.

Nekdo pa mora delati. Tako bi bil prisiljen zaposliti nekoga, ki bi delal namesto nje, ko bi bila na porodniškem dopustu. Da je zadeva še bolj zapletena, je ne samo ne bi mogel odpustiti, ko je na dopustu, temveč je ne bi smel odpustiti niti, ko bi se vrnila. Tako bi moral odpustiti tisto drugo osebo, ki je ves ta čas delala namesto nje. Ko bi se ženska vrnila s porodniškega dopusta, bi bil zakonsko prisiljen, da ji izplačujem plačo, ki bi ustrezala trenutni plači na njenem položaju, upoštevati pa bi moral tudi število rednih dopustniških dni, ki so se nabrali med porodniškim dopustom. Ko bi se vrnila na delovno mesto, bi torej začela z dvema do štirimi meseci plačanega dopusta.

Zaposlil ne bi niti ljudi, starih več kot 50 let

Seveda nimam nič proti najbolj izkušenim delavcem. Vendar jih ne bi zaposlil, ker bi potem kmalu dosegli starost, ki spada v zaščiteno kategorijo. Tako bi bil obsojen, da jih obdržim za vedno, tako kot ženske. Ljudi, ki sodijo v zaščiteno kategorijo starejših, namreč ni dovoljeno odpuščati. Moral bi jim izplačevati celotno plačo in vse stroške, četudi morda ne bi dobro ali vsaj zadovoljivo opravljali svojega dela. Starejšega delavca ne bi smel odpustiti, a nekdo bi moral opravljati njegovo delo, zato bi moral najeti še nekoga. Ne moti me, da so zaščiteni, le da to pač pomeni, da jih jaz ne bom zaposlil.

Zaposlil bi zgolj moške, stare od 25 do 50 let

Pravzaprav tudi ti pomenijo tveganje. Tudi teh nimam pravice odpustiti, če bi si iz kateregakoli razloga (prenizki dohodki, nezadovoljstvo z njihovim delom) tega želel. Obstaja veliko tveganje, da bi v tem primeru šli na sodišče in precejšna verjetnost je, da bi zmagali. Ampak denimo, da to tveganje sprejemam.

Stali bi me 1.572 evrov vsak.


To so dejanski podatki za leto 2011, ki so na spletni strani www.nettober.com , izračun plač. Kot lahko vidite, bi neto plača 760 evrov moje podjetje stala 1.572 evrov. Razmerje med stroškom podjetja in neto plačilom bi se znižalo le, če bi izplačeval nižje plače. Ne bi pa vas zaposlil za manj denarja, saj menim, da z manj kot 760 evri ne bi mogli spodobno živeti. Postali bi depresivni, najprej bi uničili svoje življenje, nato moje podjetje in na koncu mene. Zato nisem pripravljen zaposliti nikogar za manj kot ta znesek.

Madžarska je rekorderka v zavoženosti razmerja med stroškom podjetja in neto plačo.


Razpredelnica je vzeta iz Deloittove raziskave. Kot je razvidno, si država nikjer drugje ne prilasti več kot polovice vaše plače pri tej višini izplačila. Zoprno je, da plačam več kot 1.500 evrov, vi pa prejmete manj kot polovico tega. Še bolj zoprno je, da zaradi tega ne boste deležni nič boljše zdravstvene oskrbe kot nekdo drugi, ki zasluži le minimalno plačo.

Upoštevati moramo še dejstvo, da osebi, stari 35 let, pripada 25 dni letnega dopusta. To pomeni dodaten mesec delovnih dni na leto. Če bi potreboval ekipo 12 ljudi, bi jih moral zaposliti 13, da bi nadomestil tistega, ki je na dopustu.

Vseeno pa bi vas zaposlil kljub vsem naštetim razlogom

Sem namreč pogumen podjetnik. Prodal bi svoje stanovanje in šel v najem. Nato bi držal pesti, da bi 90 tisoč evrov, ki bi jih dobil s prodajo, zadostovalo. Hrabro bi zagnal podjetje in če mi ne bi uspelo (kar je pri začetnikih zelo verjetno), se ne bi metal ob tla.

Moje podjetje bi zagotavljalo izvrstne storitve, kar pa je nemogoče zagotoviti brez primernih delovnih razmer. Zaposlil bi 13 ljudi. Ves čas bi potreboval ekipo 12 ljudi in enega za povrh, da bi opravljal delo tistega, ki je na dopustu. Štirinajst ljudi, vključno z mano, bi delalo na 158 kvadratnih metrih lepo pospravljene, udobne pisarne. To bi stalo 10 evrov na kvadratni meter mesečne najemnine in še 3,5 evra na kvadratni meter stroškov, kar skupaj znaša 2.133 evrov na mesec.

Moji mesečni stroški bi torej bili takšni:

Pisarna: 2.133 evrov

Plače: 13 x 1.572 evrov = 20.436 evrov

Drugi stroški (računovodstvo, trženje ...): 3.058 evrov

Skupaj: 25.627 evrov

Kar strašljiv račun, kajne? To je vsota, ki bi jo moral izplačevati vsak mesec, ne glede na prihodke. Kadar bi se mi nasmihala sreča in tudi takrat, ko bi mi šlo za nohte. Med poletno sezono in tudi pred božičem, ko je veliko manj dela.

Podjetje pod nobenim pogojem ne bi moglo na mesec zaračunati za več kot tisoč ur storitev. Če bi želel doseči točko preobrata, ko bi bilo prihodkov dovolj za pokrivanje stroškov, bi moral prodajati z urno postavko 25.627 evrov/1.000 = 25 evrov na uro. Zgolj točka preobrata pa še zdaleč ne zadostuje, potreboval bi tudi nekaj dobička.

Nisem lakomen in tržne razmere so slabe. Recimo, da bi na stroškovno ceno pribil 20 odstotkov marže. To bi urno postavko zvišalo na 30 evrov, skupaj z DDV torej 37,5 evra. To vsoto bi zaokrožil navzdol, tako da bi naše stranke plačevale 37 evrov na uro.

Od teh 37 evrov bi jih sedem šlo takoj državi, 30 pa bi bil prihodek podjetja. Sem optimistična oseba. Naše trženje bi »trgalo gate«, moji načrti bi potekali kot po maslu, vsekakor bi dosegli prodajo v povprečju tisoč ur storitev na mesec. Posel bi cvetel, imel bi srečo z vsemi zaposlenimi, vsi bi delali kot ura.

To bi zagotovilo 1.000 x 30 evrov = 30.000 evrov prihodkov podjetja.

Dobička bi bilo 4.373 evrov. Sebi bi lahko izplačal 2.446 evrov bruto plače, ki bi moje podjetje stala 3.144 evrov. Od tega bi bila moja neto plača 1.521 evrov, skoraj dvakrat toliko, kolikor zaslužijo moji zaposleni. Podjetje bi imelo 948 evrov dobička pred obdavčitvijo. Od tega bi plačal 95 evrov davka na dobiček pravnih oseb in lokalnih davkov za pravne osebe, ki znašajo dva odstotka prihodkov podjetja, 587 evrov. Na koncu bi podjetju ostalo 266 evrov. Za toliko bi se mesečno povečeval kapital podjetja.

Prejemal bi 1.521 evrov mesečnih prihodkov, ne smemo pa pozabiti, da sem za zagon podjetja prodal svoje 90 tisoč evrov vredno stanovanje. Kar pomeni, da bi moral stanovanje najeti, sicer bi bil na ulici. Najem stane vsaj 300 evrov. Živel bi skromno, ne bi veliko zapravljal, tudi moja žena bi kaj zaslužila. Za zapravljanje niti ne bi imel veliko časa, saj bi v nasprotju z zaposlenimi delal po 12 ur na dan in tudi ob koncu tedna.

Tako bi lahko prihranil 900 evrov na mesec in moj vložek 90 tisoč evrov bi se povrnil v sto mesecih. Trajalo bi torej devet let, da bi znova zbral denar, ki sem ga vložil v podjetje in bi si lahko spet kupil stanovanje. Od takrat mi ne bi bilo več treba paziti na vsak evro, ne bi več plačeval najemnine in ne bi bil prisiljen varčevati. Živel bi kot Evropejec.

Glede na navedene okoliščine - upam, da je razumljivo - ne čutim posebne nuje, da bi prodal stanovanje in vložil denar v podjetje. Obstajajo pa štirje dodatni razlogi, zakaj tega zagotovo ne bom storil.

1. Konkurenca prodaja enake storitve, vendar nezakonito, pod resnično nevzdržnimi pogoji, in računa devet evrov na uro. Denar preprosto pospravijo v žep brez računa in brez DDV. Ne prevzemajo nikakršne odgovornosti, ne dajejo nobenih zagotovil, uradno sploh ničesar ne delajo, ni uradne sledi o njihovem obstoju. Ni jim treba najeti pisarne in računovodje. S takim početjem lahko v tempu po pet ur na dan zaslužijo mesečno tisoč evrov brez truda. Pokazali bi sredinec moji ponudbi za delo za 760 evrov, ker jim pri meni ne bi bilo dovoljeno zgolj posedati, ampak bi morali biti tam vsak delavnik ob uri, pri delu bi morali upoštevati zelo visoka strokovna merila, ne bi smeli goljufati strank, in če bi jih, bi bili odpuščeni.

2. Konkurenca bi mi priredila sramotilno kampanjo. Lotili bi se me s protikapitalistično propagando, predstavili bi me kot pohlepnega nebodigatreba, ki računa 37 evrov za nekaj, kar pri njih stane le devet evrov, postal bi sovražnik madžarskega naroda, ki stranke odira, medtem ko drugi pošteno delajo za le delček moje cene ...

3. Velik del zaposlenih bi hodil v službo samo zato, da bi spoznali moje poslovne skrivnosti in da bi mi prevzeli stranke. Zvabili bi jih z lažmi, da bodo pri njih dobili enako vrednost in kakovost storitev za precej nižjo ceno. Ko bi mi odtujili dovolj strank, bi namenoma povzročili zadosti škode podjetju, da bi jih odpustil. Nato bi šli na sodišče, kjer bi trdili, da sem jih odpustil po krivici in nezakonito. Sodišče bi razsodilo njim v prid. Medtem pa bi seveda veselo nadaljevali delo za ukradene stranke, katerih pridobitev me je stala celo bogastvo. Seveda bi bili povrhu še užaljeni. Širili bi vse vrste neumnosti po različnih forumih, češ da so bili zaposleni v mojem podjetju in da že vedo, kaj govorijo - da je drago in da je storitev zanič.

4. Pritoževanje o tem mi ne bi bilo v nikakršno pomoč, vsem bi bilo vseeno.

Zato vam ne dam službe. Mislim, da so razlogi enaki tudi pri drugih podjetnikih, ki imajo prav takšne izkušnje. To pa je tudi razlog, zakaj je vse več ljudi brezposelnih. Zato kupujejo vse manj stvari in plačujejo vse manj DDV. Hkrati je vse manj solidnih podjetij in ta zaposlujejo čedalje manj uslužbencev, ki plačujejo vse manj davkov, kar prinaša čedalje manj državnega denarja za socialno podporo. Zato bo socialna podpora kmalu le še v obliki koncentracijskih taborišč.

Zaposlim vas samo pod naslednjimi pogoji

1. Da vas lahko odpustim, če si tega želim.

2. Da se DDV spusti vsaj na 20 odstotkov, še bolje na 15 odstotkov.

3. Da se država polasti »zgolj« 30 odstotkov vašega denarja.

4. Da večji dobiček ni eksponentno kaznovan.

5. Da država začne kaznovati korupcijo namesto solidnega poslovanja.

Dokler pa stvari ostajajo nespremenjene, vam niti po naključju ne dam službe. Dokler država podpira korupcijo v vseh možnih pogledih, ne bom odprl podjetja in ne bom zaposloval.

Avtor je madžarski podjetnik in bloger. Besedilo je prevod izvirne madžarske objave, »Tőlem ezért nem kapsz munkát«, ki je bila objavljena 27. junija 2011, pred dnevi pa je avtor objavil še angleški prevod. Čeprav je prvotna objava pretresla madžarske bloge - zaslužila je 90 tisoč klikov »všeč mi je« na Facebooku -, se ni nič obrnilo na bolje. Kvečjemu nasprotno. Zdaj so zadeve še veliko slabše. V vednost vsem mednarodnim bralcem: 760 evrov neto je na Madžarskem sanjska plača za večino ljudi. Zdravniki na začetku poklicne poti zaslužijo manj kot polovico tega. Cene pa so take kot povsod drugod.

#3Pomoje ni fajn, da mas cel clanek tukaj, ker si Financam odvzel traffic/oglede/$. Bi bilo bolj fajn samo link dat nanj...

Drugace pa ja, res genialen clanek.

#4Jap super zadeva, sem že drugje ga prebral. Priporočam vsem branje

#5Nisem vedel, da je na Madžarskem tako težko. Šele danes pri dnevniku sem videl, za koliko ljudje delajo. Najbrž se že ponavljam, pa bom vseeno napisal, da na celem svetu, v vsej zgodovini človeštva, ne obstaja bolj gnusen zločin, kot je državna kraja zasluženega denarja podjetnikom in razvrednotenje ter pljuvanje po njih. Gre za iztrebljanje delovno produktivnih.

Moje naslednje podjetje ne bo registrirano v Sloveniji. LP

#6Belize, Kajmanski otoki, baje tudi Ciper, pravijo da je raj za podjetja :)

#7

Luks123:
Belize, Kajmanski otoki, baje tudi Ciper, pravijo da je raj za podjetja :)

Upam, da nisi sarkastičen:)

#8Evo, v današnjih financah pa še nadaljevanje :)


Ali sem antisocialen, ker vam ne dam službe?

Jakab Andor

Finance 009/2012
13.1.12 00:01

Moje antisocialno vedenje izvira iz travme v otroštvu, ki me je spremljala skozi adolescenco in še danes vpliva name.

Moram se opravičiti. Objavil sem članek »Zakaj vas ne bom zaposlil«, v katerem sem bil res grob in nezaslišano nevljuden. Napisal sem celo, da nočem zaposlovati žensk. Moral bi bolj paziti, kaj pišem. Res mi je žal; včasih sem povsem antisocialen. Prosim vas za priložnost, da pojasnim svoje ravnanje.

Moje antisocialno vedenje izvira iz travme v otroštvu, ki me je spremljala skozi adolescenco in še danes vpliva name. Vendar se želim poboljšati. Pravzaprav sem si že premislil: dam vam službo. To je poslovna ponudba, pripravil sem celo pogodbo. Ne skrbite - je povsem vljudna, naravnost politično korektna. Vidite, sem že vaš.

V svojem prejšnjem besedilu sem opisal svoje osebno, sebično stališče do tega, zakaj nočem prodati stanovanja, odpreti podjetja in ponuditi dobro plačanih služb (no, vsaj za madžarske pojme) ducatu ljudi. Poskušal sem biti družbeno odgovoren, vendar kaže, da se nisem dovolj potrudil.

Ko sem besedilo prvič objavil, še v madžarščini, me je presenetilo, kako veliko ljudi se zanima za moje osebne težave. Pomislil sem - čemu vsa ta jeza? Obstaja vendar toliko drugih ponudb za zaposlitev. Čemu se ljudje jezijo prav name, če ne ponudim službe? Po objavi angleškega prevoda pa se je zgodilo nekaj še bolj osupljivega. S tem, ali dam komu službo ali ne, se niso ukvarjali le milijoni Madžarov, temveč ljudje z vsega planeta. Za božjo voljo - to je postala celo najprometnejša tema na spletni strani Hacker News.

O mojem pisanju so razglabljali ljudje iz ZDA, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Hrvaške, Kanade, Velike Britanije, Belgije, Avstralije, Indije, Nemčije, Portugalske, Češke, Finske, Grčije, Moldavije, Francije, Nizozemske, Italije, Avstrije, Španije, Švedske, Singapurja, Nove Zelandije, Švice, Norveške, Japonske, Brazilije, Litve, Irske, Bosne, Izraela, Rusije, Danske, Indonezije, Združenih arabskih emiratov, Turčije, Kitajske, Estonije, Bolgarije, Latvije, Hongkonga, Malezije, Argentine, Južne Koreje, Mehike in še 50 drugih držav. Vsi že v prvem dnevu.

Izmed prvih 50 tisoč bralcev jih kar 48 tisoč ni odobravalo tega, kar sem povedal

Očitno moram močno izboljšati svojo družbeno zavest. Tako razkuriti ljudi po vsem svetu mora biti grozno slaba karma. Zato dovolite, da izrazim, kako iskreno mi je žal. Nikogar nisem hotel prizadeti, še posebno ne žensk. Nisem želel biti seksističen. Osebe ženskega spola so mi pri srcu. Rad imam sploh vse ljudi, tudi starejše. Pomagali ste mi, da sem začel razmišljati pravilno - zdaj sem boljši človek in pripravljen ponuditi ducat delovnih mest. V ta namen sem pripravil preprosto pogodbo (glej okvir).

Madžarska, trenutno še vedno znana tudi kot »Evropa«, sklepa pogodbo z Jakabom, znanim tudi kot »Andor«, na dan 8. januarja 2012. Pogodbo sestavljajo naslednji členi:

Pogodba vzpostavlja partnerstvo med Evropo in Andorjem.

Ime partnerstva, katerega namen je, da Andor zaposli vsaj, lahko pa tudi več kot 13 ljudi iz Evrope, je »Partnerstvo ZZZ«: ZMAGA za zaposlene, ZMAGA za Andorja in ZMAGA za Evropo. Partnerstvo ZZZ koristi vsem udeleženim.

Andor se pri tem zavezuje:

da bo ostal na Madžarskem in odprl novo podjetje;

da bo 100-odstotno legalno zaposlil 13 ljudi;

da bo zaposlenim dajal tolikšno plačo, da vsak izmed njih prejme na svoj račun vsaj neto 760 evrov;

da mesečno plača 1.086 evrov celotnih stroškov vsakega zaposlenega in se pri tem ne pritožuje.

Evropa pa se zavezuje:

da prispevki ne bodo znašali več kot 30 odstotkov neto plače;

da davek od dobička podjetja ne bo več kot 10 odstotkov;

da stopnja DDV ne bo več kot 15 odstotkov;

da bo preganjala korupcijo, namesto da bi se moral s tem ukvarjati Andor.

Neveljavnost ali neizvršljivost ene ali več postavk te pogodbe ne vpliva na druge postavke.

Pogodba je usklajena z zakoni in pravili, po katerih deluje zdrava pamet.

Draga Evropa!

V okvirju je prav navadna, klasična pogodba. Prosim, razmisli o računu, ki je v ozadju.

Danes nimam podjetja, tebi pa dajem le 300 evrov na mesec. Drobiž. To zate še zdaleč ni dovolj. Kot vidimo, prav tako ni dobro za milijone drugih, ki nimajo službe in se jezijo nate, pa tudi name, ker jih ne zaposlim. Če privoliš v podpis pogodbe, bom število nezadovoljnih volivcev zmanjšal za 13. Zdaj pa še najboljše: čisto vsak mesec ti bom zagotovil 7.840 evrov brez vsakršnega tarnanja.

Ta vljudni predlog sem poslal državi 6. avgusta 2011, žal pa doslej še nisem prejel odgovora. Izvirnik vsebuje tudi podrobne izračune. Prosim, odloči se vendar, ali želiš, da še vedno nimam podjetja in prispevam sramotno nizkih 300 evrov ali pa bi morda raje videla tistih 7.840 na mesec. Prosim, izberi raje več, ne manj.

Višja številka je resnični denar. S tem bi lahko financirala precej socialnih pomoči ali jih pač porabila za karkoli, kar sicer počneš z denarjem. Sploh ne vprašam, kam gre. Resnično menim, da bi ta dogovor bil čista zmaga za vse. Veselim se tvojega odgovora. Kadarkoli lahko navežeš stik prek moje strani na Facebooku ali pa mi napišeš e-pošto na naslov andorjakab@gmail.com.

Dame in gospodje!

Vem, da se vam še nisem oddolžil. Prizadel sem vas. Vendar pa lahko vidite, da se res trudim odkupiti za duševne bolečine, povzročene z mojim prejšnjim besedilom. Saj smo vendar vsi ljudje in denar nam ni glavna stvar v življenju. Dovolite, da razložim, zakaj sem bil v prejšnji objavi tako grob.

Travma iz otroštva, ki sem jo omenil uvodoma, je to, da sem se rodil v komunistični državi. Rodila me je ženska. Komunizem se ne sliši slabo, če pri tem pomislite na nacionalizacijo holivudskih filmov prek piratskih programov. Razglasiti se za pirata, trditi, da je lastnina kraja, da bi moralo vse biti zastonj, da je denar zlo, korporacije pa zasužnjevalci - vse to je celo kul. To je dandanes moderno. Ampak zares živeti v komunistični državi - to pa je težko sranje.

Ja, kul je biti socialen. Hej, tudi jaz uporabljam Facebook. Živeti v polnokrvnem socializmu pa je muka. Od tega postaneš prav antisocialen. To vem, ker sem svoja najstniška leta v celoti preživel v trdem socializmu. Če bi se to zgodilo tudi vam, bi bili res, ampak res alergični na besedo »socialno«.

Vse se je začelo z idejo, da naj bi ljudje bili enaki. Bogati ne bi smeli biti bogatejši od revnih. Revni potrebujejo več. Zamisel o enakosti in tem, da si vsakdo zasluži boljše življenje, je bila zelo priljubljena. Naj skrajšam - moje stare starše so vrgli iz njihove vile, namesto njih pa vselili reveže. Odločili so se, da dedek in babica ne potrebujeta niti posesti in avta, saj je nepravično, da imata take reči, če jih drugi nimajo. Nepravično je, kako pohlepni kapitalisti zasužnjujejo reveže, od katerih mnogi sploh nimajo službe in so lačni - hkrati pa drugi živijo v bahavih vilah, imajo odlično hrano in celo nakit. To je mnoge hudo mučilo. Brez služb ljudje stradajo in postanejo zelo, zelo, zelo jezni na tiste, ki imajo hrane več kot dovolj.

Nove ideje so se v politiki zelo dobro prijele. Prišla je druga svetovna vojna in nekaj pozneje sem se rodil v zelo socialistični Madžarski. Vsakdo je imel službo! Bilo je celo kaznivo je ne imeti. Brezposelnim so rekli »közveszélyes munkakerülő« - nevarni postopači. A to je bil zelo redek pojav, aktualen le za peščico pesnikov in nekaj intelektualcev. Večina ljudi je službo imela. Bilo je tudi obvezno biti zelo, zelo, zelo socialen. Vsakdo je moral biti tvoj prijatelj. Vsakomur si moral reči »elvtárs« - tovariš.

Takrat niso prenašali nikakršne antisocialnosti. Zdaj se mnogi jezijo, ker sem tako družbeno neodgovoren, da nočem zaposlovati, če mi ni do tega. Pred 20 leti bi kaj takega bilo preprosto kaznivo. Tako zelo, da je smela obstajati tudi samo ena politična stranka - MSZMP, socialistična partija madžarskega ljudstva. Ogromna stranka, ogromno služb za vse. Ni bilo treba moledovati zanje.

Socializem je ščitil delavce. Takrat ne bi bilo moje dileme, ali naj odprem podjetje. Odpreti podjetje in pridelati dobiček, kolikor si ga upaš, sploh ni bilo mogoče, temveč prepovedano. MSZMP je zaprl prasce, ki so hoteli narediti dobiček in tako oškodovati delavski razred.

Vsi ljudje smo bili enaki. Enaki smo bili v tem duhu, da smo vsi imeli nekaj hrane. Imeli smo kruh, maslo in mleko. Tudi jajca. Jajca so bila poceni in dovolj jih je bilo. Ob nedeljah pa zrezek in krompir. Imeli smo tudi TV-kanal - imenoval se je Madžarska televizija. Oddajala je vsak dan razen v ponedeljek, ko televizije pač ni bilo. Ob vseh drugih dnevih nas je TV učil, kako dobra stvar je socializem in kako bomo nekega dne dosegli komunizem, kjer denar sploh ne bo potreben, saj bo vsakdo lahko povsem brezplačno dobil, karkoli potrebuje.

Pred božičem je MSZMP ponavadi poskrbel za uvoz banan in pomaranč iz kapitalističnih držav, da bi bili vsi še bolj zadovoljni. Žal nam v 40 letih ni uspelo doseči komunizma, zato ne preseneča, da niso zmogli uvoziti toliko banan, da bi jih bilo za vsakogar. Ker jih ni bilo dovolj, so jih v trgovinah skrivali pod pultom. Če si poznal kakšno zelo pomembno osebo, denimo funkcionarja edine stranke - pomemben je bil zato, ker je ščitil delavce in socializem pred kapitalistično nevarnostjo -, si se lahko zmenil za banane. Pomembnež je naročil prodajalcu, naj da na stran kilo zate. Prevzeti pa si jih moral diskretno, da se drugi ljudje ne bi zjezili - čemu banan ne dobijo tudi sami, če jih dobiš ti?

Govorilo se je - ne vem pa, ali je res -, da so že v socializmu vodilni ljudje socialistične stranke lahko kupili toliko banan, kolikor so si jih zaželeli.

V srednji šoli so me učili, da je kapitalizem zelo slaba, socializem pa zelo dobra stvar. Kapitalizem je slab zato, ker kapitalistične korporacije, kot je Coca-Cola, zasužnjujejo delavski razred. V svojo sumljivo pijačo, ki je - pomislite - črna, gotovo dajejo neke droge, kokain ali karkoli že. Uboga mladina mora poslušati neznosno glasbo in potem se zvijajo po tleh, zasvojeni s to kapitalistično svinjarijo.

Učili so me, da lahko v socializmu dobim vse, kar potrebujem. Ni brezposelnosti in socializem ščiti delavca pred grdimi kapitalisti. In bilo je res! Če si denimo potreboval telefon, si povedal državi, da bi ga želel imeti. Dali so te na čakalni seznam in v 10 do 15 letih so ti ga, če so se strinjali, da ga potrebuješ, res prinesli. Bil je poceni. Razen če si hotel telefonirati zunaj Madžarske. To sploh ni bilo mogoče.

Kaj naj še rečem. Kruh je bil poceni, res poceni. Bil je tako poceni, da imajo mnogi Madžari, ki so zdaj lačni, solze v očeh, ko se spomnijo, kako poceni je bil. Brez težave si lahko pojedel kilogram ali dva. Meso je bilo dražje in včasih zelenkasto, ne pa pogosto. Socializem je torej imel tudi dobre plati. Vseeno pa sem bil takrat solidno zamorjen in hudo nevoščljiv zahodnjakom, ki so živeli po kapitalistično.

Nekoč so mi dovolili, da obiščem Dunaj. Imeli smo forinte, ki se jih ni dalo zamenjati za zahodni denar. Socialistična partija nam je vseeno dodelila nekaj deviz na leto. Tako sem dobil nekoliko šilingov, verjetno za kakšnih 20 do 30 današnjih evrov. Dobil sem tudi potni list in poslali so me na avtobus, da si na lastne oči ogledam gnili zahod. Jokal sem, dobesedno. Ko sem se vrnil, sem bil zelo, zelo, zelo zamorjen. Še zlasti zato, ker sem moral učitelju v srednji šoli še vedno govoriti stvari, kakršne smo se učili. Če ne bi, me ne bi samo vrgli iz šole, temveč me tudi ne bi spustili na univerzo, lahko bi me celo zaprli ali škodovali komu drugemu iz naše družine.

Ja, kruh pa je bil poceni. Dokler je šlo. Potem je Sovjetska zveza razpadla, Madžarska pa je postala članica Evropske unije.

Socializem se namesto s preživetjem najsposobnejših razvija s preživetjem najbolj korumpiranih

Socialistična »zaščita« je podobna kot »zaščita«, ki jo trži mafija. Socialisti naredijo težko sranje, še zlasti če gre za nacionalne socialiste. So kot tisti mišičnjaki v gangsterskih filmih - ponavadi plešasti, z debelim vratom in dokaj grobi. Ob njih se res počutiš ogrožen, začutiš potrebo po zaščiti. Potem ti jo - v zameno za »pošten« delež tvojega denarja - tudi ponudijo. Zagotavljajo ti dobro zdravje. Da bi jih zavrnil - te možnosti ni. Vseeno te bodo zaščitili, obvezno je. Socializem naredi vse več ljudi odvisnih od zaščite. To je spirala navzdol. Vse več ljudi mora biti čedalje bolj zaščitenih, za kar je potrebnih vse več davkov, sicer socializem ne bi mogel izpolniti svoje obljube, da bo izvajal vso to zaščito.

Raje imam kapitalizem

Oprostite, ampak tako pač je. Mislim, da ima veliko več smisla. Mislim, da je ta štorija z »zaščito« votla. Finta, fora, prevara, nateg. V resnici sploh ni potrebe za tako visoke davke. Nihče jih ne potrebuje! Niti delodajalci niti delavci. Nateg je, da bi vam morali biti všeč čim višji davki, ki naj jih seveda plačujejo drugi - banke, multinacionalke, kdorkoli, samo vi ne.

V resnici pa nihče ne potrebuje zaščite socialističnih ekstremistov. Ja, vem, da spet kričim, ampak o tem sem prepričan. Precej nižji davki bi še vedno povsem zadoščali - brez nategov, ki dejansko škodijo tistim, ki jih domnevno ščitijo. Socialistični ekstremisti so kot slon v trgovini s porcelanom. Delodajalci bi se lahko dobro razumeli s svojimi zaposlenimi, če nas ne bi stalno prikazovali kot sovražnika. Lahko bi se dobro razumeli, če ne bi bili vsi tako zaščiteni.

Ampak kako poskrbeti za pomoči potrebne brez višjih davkov za bogate?

Preprosto. Lahko bi se dogovorili, da je nosečnice, porodnice, ki se vračajo na delo, ženske nasploh, mladino, bolnike, starejše, invalide - vsakogar, kdor je potreben pomoči - mogoče zaposliti brez plačevanja prispevkov.

Recimo, da bi zaposlil nekoga za 760 evrov neto. Prijavilo bi se veliko kandidatov. Z nekaj sreče bi nekateri od teh bili iz kategorij, za katere ni prispevkov. Potem bi moral sprejeti preprosto poslovno odločitev - ali plačam 1.080 evrov za neogroženega delavca ali pa izberem katero izmed oseb brez prispevkov, ki je sposobna za iskano delo. Tako bi solidno znižal stroške ter imel bolj konkurenčno in dobičkonosno podjetje. Seveda bi vsi moji zaposleni - pa če je zanje treba plačevati prispevke ali ne - prejemali enak znesek 760 evrov neto in tudi na delovnem mestu bi jih obravnaval enako.

Tako bi država pomagala ljudem, da najdejo službo, ne da bi to zaračunavala meni. Prav nasprotno - od mene bi zahtevali manj namesto več denarja. Tako bi mi pomagali poslovati, namesto da mi z bizarnimi predpisi to otežujejo. Hkrati bi država še vedno prejemala denar od plač delavcev zunaj zaščitenih kategorij, še bi pobirala DDV, trošarine in podobno. Tako zbrani denar bi porabili za tiste, ki sploh niso sposobni za delo.

Verjemite mi - take zamisli so veliko bolj družbeno odgovorne kot socializem. Še zlasti, če gre za nacionalni socializem.

Avtor je madžarski podjetnik in blogar. Objava je izvedena z dovoljenjem avtorja.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

#9To, da teoretiziraš, da boš prodal stanovanje in odprl firmo te ne naredi podjetnika.

Sicer pa bi mi prosim pokažite državo, ki ob podobnih davkih/prispevkih vzdržuje normalno stanje v državi. Sicer imajo nizko obdavčitev in poceni delovno silo v Mehiki, a imajo tudi trupla na cesti, ker ni dovolj policije. ;)

Ne vem za vas, ampak sam bi raje videl, da se zgledujemo po skandinavskih državah (kjer znižujejo davke šele, ko je vse urejeno in ima država presežek) in ne ZDA ipd. neoliberalnih eksperimentih.

#10Skandinavske države niso blakan. Do točke, da lahko znižuješ davke je treba priti z redom in strogimi načrti. Pri nas niso/nismo tako sposobni ne se držati takih načrtov ne mord apreživeti do takrat. Miselnost bi bilo treba spremeniti ... ampak saj veste - lahko spraviš Balkanca z Balkana, ne pa iz Balkanca :(